teksti    bibliografija    povezave    id
O raziskavi
Maruša Zorec
“Avtonomnost arhitekture se zrcali v trajni avtoriteti klasične discipline, ki sega od antike do modernizma. Arhitektura nastaja kot preobrazba lastne preteklosti. V tem smislu je zgodovina edini trdni temelj na katerem stoji znanje arhitekta. " 1

Proučevanje in spoštovanje zgodovine arhitekture je pomembno za vzpostavitev avtonomnosti stroke. Spoznavanje, branje in raziskovanje arhitekturne preteklosti, predvsem naše arhitekturne dediščine, je eden od temeljev, na katerem lahko gradimo novo, avtorsko arhitekturo in obenem vzpostavljamo kontinuiteto z našo arhitekturno dediščino.

Leta 1998 sta študentki Tina Gregorič in Aleksandra Dolenec v okviru seminarske naloge valorizirali objekt Učnih delavnic arhitekta Savina Severja in pripravili predlog njihove prenove. Učne delavnice ZGM Bežigrad (1962-63) predstavljajo enega pomembnejših objektov slovenske moderne arhitekture v urbanem smislu (kompleks Astra) kot tudi z vidika inovativnega arhitekturnega oblikovanja 60-tih let. V njuni raziskavi je bilo ugotovljeno, da je konstrukcija objekta zdrava, fasadna montažna polnila pa so v zelo slabem stanju. S pobudo, da se objekt zaščiti in se ga z novo vsebino prenovi, smo se obrnili na službi, ki skrbita za prostor (MOL) in kulturno dediščino (LRZVNKD). Naša vloga ni bila uspešna. Učne delavnice so bile porušene v začetku meseca marca 2000, brez opaznejše reakcije strokovne javnosti.

Ob soočenju s tovrstno problematiko zaščite moderne arhitekturne dediščine je na pobudo Ministrstva za kulturo RS nastajala raziskovalna naloga Evidenca in valorizacija slovenske moderne arhitekture med leti 1945 in 1970.

Slovenija je članica organizacije DOCOMOMO, ki se ukvarja z evidenco, valorizacijo, zaščito in prenovo moderne arhitekturne dediščine. V Veliki Britaniji se redno izvajata evidenca in valorizacija objektov posameznih obdobij moderne arhitekture. Omenjeni problematiki sta bila namenjena že dva kongresa z nazivom Modern Matters.
Osnovni problem, s katerim se soočajo, ni le evidenca in formalna zaščita dediščine. Ukvarjajo se predvsem z ekonomskim vidikom, novimi vsebinami, prenovo in vzdrževanjem objektov.

V naši raziskavi je izvedena le prva faza, potrebna za zaščito izbranih objektov - evidenca in valorizacija. Na podlagi našega izbora bi bilo potrebno objekte zaščititi in strokovno usmerjati njihovo prenovo.
Vsi objekti so bili izbrani na podlagi referenčnega gradiva, ki je že evidentiralo in valoriziralo kvalitetno arhitekturo iz tega obdobja in je navedeno v spisku referenc. Zajeti smo želeli vso arhitekturno dediščino nastalo v izbranem obdobju. Tako so v izboru prisotna dela Plečnika, Ravnikarja, Mihevca, dela njihovih učencev kot tudi nekaterih manj znanih avtorjev. Osnovni kriterij izbora je bil objekt oziroma njegove kvalitete in specifika. Vse objekte smo si ogledali, preverili in dokumentirali njihovo sedanje stanje. Nekateri so že uničeni (Učne delavnice, bar Rotovž, Koteks Tobus), nekateri predelani do nerazpoznavnosti ( trgovski objekt v Hrastniku arhitekta M. Bonče) in zato niso vključeni v izbor.
Natančnejša strokovna valorizacija izbrane dediščine pa je še potrebna. Do danes so bile izvedene le posamezne strokovne predstavitve v obliki monografij arhitektov Danila Fürsta, Milana Miheliča in Eda Mihevca.

Evidentirani so tisti objekti slovenske moderne arhitekture zgrajene po letu 1945, ki predstavljajo poseben ali celo prelomen dosežek arhitekturne dediščine pri nas. Raziskava je omejena z letom 1970, ker predstavlja splošno veljavna 30 letna časovna distanca tisto časovno obdobje, ki omogoča objektivnejše vrednotenje.
Izbor predstavlja 120 objektov, ki jih uvrščamo med pomembno arhitekturno dediščino obdobja 1945-70. Dvajstet najpomembnejših je podrobneje predstavljenih in valoriziranih. Opredeljeno je, kakšen je bil njihov pomen v obdobju nastanka in katere so njihove kvalitete. Ovrednoteno je njihovo obstoječe stanje in ogroženost.

Z raziskavo bi želeli omogočiti spomeniškovarstveno zaščito izbranih objektov ter kvalitetnejše vrednotenje in varovanje dediščine moderne povojne slovenske arhitekture s strani tistih služb, ki lahko pripomorejo k zaščiti tega stavbnega fonda.
Zavedamo se, da se vsebine spreminjajo in da dotrajanost nekaterih materialov zahteva določene spremembe na objektih. Bistvene prvine arhitekture so pri opisih navedene za vsak objekt posebej. Najbolj so ogroženi: prosti tlorisi, fasade, vidni betoni, montažni elementi, okvirji zasteklitev, transparenca steklenih površin...
V nadaljnjem delu predlagamo oblikovanje strokovnih komisij, ki bi preverjale predvidene posege na izbranih objektih in pomagale soglasodajalcem pri odločanju.
Obenem bi bilo potrebno poskrbeti za večjo osveščenost o kvalitetah povojne moderne arhitekture in to ne le med strokovno javnostjo. Zgodovina je osnova naše identitete in je sestavljena iz različnih plasti, ki se sestavljajo počasi, druga na drugo.


1 Vodopivec, Aleš: Temelji in meje arhitekturne avtonomije (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Šola za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, 1993. 2-9.
Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70,evidenca,valorizacija,slovenija,arhitektura,moderna arhitektura,povojna arhitektura,zgodovina,zgodovina arhitekture,slovenska arhitektura,1945,1970,trajekt,trajekt zavod za prostorsko kulturo ljubljana,Maruša Zorec,Nataša Koselj,Tina Gregorič