teksti    bibliografija    povezave    id
Jugovec Oton
Medvešček Emil
Glavna zadružna zveza
Slovenska 41
Ljubljana
1954-1955
Stavba Glavne zadružne zveze je v času svojega nastanka presegla takratno merilo konteksta. Danes jo lahko obravnavamo kot nastavek merila sodobne Slovenske ceste.
V izhodišču sledi trem izvornim principom moderne: prosto transparentno pritličje, toga stavbna masa, volumen in ravna streha s programom.
Volumen stavbe definirata dva trakta. Prvi sledi geometriji Slovenske ceste, drugi, zahodni trakt, pa se naslanja na geometrijo Puharjeve ulice na robu Argentinskega parka. Med obema traktoma se tako formira specifičen klinast hodnik, ki se odpira v osrednji vstopni hall z vertikalno komunikacijo. Glavni vhod v poslovni del stavbe je s parkovne strani. Nad njim se notranji, odprt prostor hodnika, odraža kot vertikalni okenski pas z balkoni in specifično oblikovanimi ograjami.
Subtilen raster strukture glavne fasade iz belega kamna lebdi nad steklenim, prostim pritličjem s trgovskim programom. Menjava ritma glavne fasade je izražena v modulu fasadne mreže in obdelavi polnil. Sendvič polnila kamnite fasadne mreže so sestavljena iz parapetov obloženih s klinkerjem, vse okenske odprtine so v posebno oblikovanih lesenih okvirjih. Ritem fasade se spremeni le v tretjem nadstropju, v predelu velike sejne dvorane. Zamik fasadne površine nakazuje vogal.
Trd volumen stavbe razgiba moderno zasnovana streha z javnim programom. Pritlična steklena fasada se nosi sama; samostojno steče izven ravnine nosilnih stebrov. Horizontalnost steklene opne še poudarja značilen kamnit venec v višini spuščenega stropa. Interier trgovskega lokala zaznamujejo predvsem kamniti stebri in lomljena stena proti hallu stavbe.
V sklopu opreme objekta, ki danes ni ohranjena, je bilo zasnovano tudi nekaj umetniških del, ki pa so še ohranjena: mozaik Lojzeta Spacala v hallu pritličja, likovna oprema I.S.Čopiča, freska Franceta Miheliča v sejni sobi in poslikane kovinske obloge stebrov v pritličnem lokalu Bogdana Groma.
Stanje: fasadna mreža, oblečena v bel kamen, je v dobrem stanju, montažna polnila (klinker, les) nekoliko manj. V notranjosti je ohranjen glavni hall s stopniščem, mozaik in poslikava stropa restavracije. Oprema ni ohranjena, delno so ohranjene lesene predelne stene.
Varstveni režim: objekt se varuje kot celota - volumen. Pomembno je ohranjati popolnoma stekleno pritlično fasado z enotnim trgovskim programom, fasadno mrežo, njeno obdelavo in predvsem zamaknjena polnila - klinker obloge parapetov in lesene okenske okvirje.
________________________________________________

Maruša Zorec
GLAVNA ZADRUŽNA ZVEZA

(tekst je bil objavljen v zborniku
20. stoletje : arhitektura od moderne do sodobne : vodnik po arhitekturi, Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2001)


Leta 1953 je bil razpisan javni natečaj za idejni osnutek nove poslovne stavbe podjetja Slovenija-avto na dominantni lokaciji ob tedanji Titovi cesti (današnja Slovenska cesta).1 Po porušitvi stare gostilne Figovec, ki jo je preraslo stavbno tkivo novega mestnega merila, je bilo potrebno rešiti dominantno točko vogala med palačo Slavije, arhitekta Iva Medveda iz leta 1937 ob Titovi cesti in objektom Zalte ob Puharjevi ulici. Arhitekt Emil Medvešček je prejel na natečaju eno izmed dveh drugih nagrad in kasneje, ko je postala investitor Glavna zadružna zveza, so mu projekt tudi naročili. Pri izdelavi projekta se mu je v projektantskem biroju Slovenija projekt takoj po diplomi na Fakulteti za arhitekturo pridružil Oton Jugovec.
Realizirana stavba Glavne zadružne zveze se razlikuje od natečajne rešitve po programu in v zasnovi hiše. Njena posebnost in kvaliteta je, da uspešno združuje principe moderne arhitekture in izhodišča konteksta. V kontekstu se navezuje na tiste prvine, ki se ji zdijo bistvene: ulični pročelji sledita Slovenski cesti in Puharjevi ulici, stranska fasada oblikuje trg ob Figovcu. Obenem pa v primerjavi s sosednjimi objekti predstavlja novo, moderno in odprto zasnovo. Skeletna konstrukcija, monoliten volumen nad prostim pritličjem in ravna streha s programom so jasno izraženi modernistični elementi.
Hišo opredeljuje element velikega merila - osrednji monolitni stavbni blok se kaže navzven kot okvir, ki izstopa iz ravnine obeh sosednjih objektov in lebdi nad transparentnim pritličjem. Sestavljen je iz dveh traktov s pisarniškim programom - prvi sledi Slovenski cesti, drugi pa se naslanja na Puharjevo ulico. Med njima ostaja odprt klinast prostor namenjen hodniku med pisarnami. Monumentalna struktura fasade ob Slovenski, ki odseva razpored notranjščine, je odprta, prazna stran okvirja (Bernik, 1998, 292-330). Mreža subtilno členjenega kamnitega rastra s keramičnimi polnili in lesenimi okni s svojo strukturo nagovarja okolico kot glavna fasada in specifičen identifikacijski element hiše. V to veliko merilo hiše in enakomeren ritem je na subtilen način vnešena sprememba, ki na fasadi spregovori o posebnosti prostora za njo, o poziciji sejne dvorane v tretjem nadstropju. Transparentno pritličje predstavlja pomembno novost, velike steklene ploskve pomenijo boljši stik trgovskega programa z ulico. Steklena opna v tankih aluminjastih profilih ovije nosilno konstrukcijo in neprekinjeno steče okrog vogala. Streha nad restavracijo zadnje etaže neodvisno od gabaritov stavbnega bloka pod njo lebdi nad stekleno teraso. Glavni vhod v poslovne etaže stavbe s Puharjeve ulice poudarja vertikalna cezura, ki jo v izteku notranjega klinastega hodnika formirajo balkoni. Prehod gabarita sosednjih stavb ob Puharjevi na višino osrednjega stavbnega bloka je domiselno speljan v dveh ravninah, z vmesnim ometanim traktom nad prehodom na dvorišče.
Posebna pozornost je bila namenjena uporabi domačih naravnih materialov kamna, keramike, lesa in vsem detajlom - oblikovanju okenskih odprtin, parapetov in ograj, med katerimi izstopajo kovinske balkonske ograje na fasadi. Notranja oprema hiše je bila delo Otona Jugovca, Svetozarja Križaja in Jožeta Kregarja. Načrtovane so bile pisarniške omare, mize, klubski stoli in svetilke.
V primeru Glavne zadružne zveze je bila prvič uresničena pobuda, da se en odstotek investicije pri novogradnjah nameni za likovna dela, ki bi pripomogla k izboljšanju ambienta v javnih prostorih. V okviru te pobude so nastala bronasta vrata na dvorišče, delo Stojana Batiča; jedkani bakreni ščiti na stebrih lokala v pritličju Bogdana Groma; pet reliefnih skulptur iz brona, kamna, lesa, keramike in bakrene pločevine Vladimire Bratuž; mozaik v vhodnem hallu Lojzeta Spacala, sgrafitto poslikava stropa restavracije na terasi Ivana Seljaka Čopiča in freska "Ceres in Pomona" Franceta Miheliča v sejni sobi.

Hiša je v letu 2000 zamenjala uporabnika v pritličnem, trgovskem delu, kot tudi v vseh poslovnih etažah. Ob prenovi lokala v pritličju sta bila odstranjena medetaža in sistem prvotne zasteklitve, prenovljene so bile vse obloge tal, stebrov in stropa. Z novo zasteklitvijo je ohranjen princip transparentne, netektonske fasade, pozicionirane pred ravnino nosilnih stebrov. Notranja ureditev lokala zastira berljivost geometrične zasnove hiše. Vhodna avla in poslovne etaže v hiši so bile delno spremenjene in predelane že pred letom 2000, odstranili so tudi vso premično opremo in svetila. V letu 2000 so zamenjali vsa lesena okna na fasadi z aluminijastimi, spremenili način odpiranja, prenovili zunanje ograje in vso električno napejavo ter odstranili lesene predelne omare. Vsa likovna dela razen freske Franceta Miheliča in reliefov Vladimire Bratuž so še ohranjena na prvotnem mestu.

Glavna zadružna zveza predstavlja kvaliteten zgled gradnje vzdolž Slovenske ceste, tako s svojim gabaritom, kot tudi z uspešno sintezo modernističnih principov in pomembnih prvin konteksta. Ohraniti je treba vse gabarite, členjenost volumna, strukturo fasade v izvornih materialih, zasnovo notranjega prostora z vsemi pomembnimi notranjimi javnimi površinami: vhodno avlo, vertikalno jedro in klinast hodnik pred pisarnami. Poseben pomen imajo povsem transparentno, netektonsko pritličje, fasadna struktura s polnili, streha terase in vsi uporabljeni naravni materiali: kamen, klinker fasadna opeka, les in kovina. Umetniška dela so integralni del celote, zato jih je smiselno ohranjati in situ.

LITERATURA:

S. Bernik: Novejša slovenska arhitektura. Katalog razstave. Zveza arhitektov Slovenije. Ljubljana. 1968.
N. Šumi: Pogledi na Slovensko umetnost, Partizanska knjiga, 1975. str.134.
S. Bernik: Slovenska arhitektura, urbanizem, oblikovanje in fotografija 1945-1978. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.
S. Bernik: Slovenski arhitekturni in oblikovalski modernizmi, N. Golob (ur.): Umetnost na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1998.s.292-330.
status: spomenik lokalnega pomena
status: spomenik lokalnega pomena
 
Komentarji
Naslov:
Ime:
Email:
vpisite niz iz  stolpca
 
 
Možnost komentiranja je namenjena k zbiranju novih podatkov in spodbujanju javne debate o problematiki varovanja arhitekturne dediščine 20. stoletja. Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov strani.
Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
 
Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70,evidenca,valorizacija,slovenija,arhitektura,moderna arhitektura,povojna arhitektura,zgodovina,zgodovina arhitekture,slovenska arhitektura,1945,1970,trajekt,trajekt zavod za prostorsko kulturo ljubljana,Maruša Zorec,Nataša Koselj,Tina Gregorič